Daniel Pavlica, The Rocktologist, 15. julij 2025
Recenzija koncerta SatchVai Band a Pordenone 15. julij 2025. Joe Satriani in Steve Vai sta očarala občinstvo z virtuoznostjo kitare in ikoničnimi pesmimi, kot sta »For the Love of God« in »Always With Me, Always With You«.
Preberite recenzijo o filmu Rocktologist
Prevod:
Satriani & Vai – zveza, rojena v kitarskih nebesih
Kdo bi si mislil? Pa vendar se je duo Joeja Satrianija in Steva Vaija izkazal za pravi triumf pri občinstvu. Seveda duha, s katerim ta dva gospoda ravnata s kitarama, ne manjka, a kar je resnično presenetljivo, je odsotnost tiste arogance, ki jo pogosto povezujemo s kitarskimi junaki. Tukaj sta, čudežna otroka (ponovno) združena pod imenom SatchVai Band.
Jasno je, da uživata v izkušnji. V načinu, kako izmenjujeta solo, ki ga spremljajo pretirani in komični izrazi na obrazu, je čutiti oprijemljivo sokrivdo – čeprav je, resnici na ljubo, Satrianijeve nekoliko težko razbrati za njegovimi astronavtskimi očali. A nihče mu ne zameri, saj se njegovo igranje že tako zdi tuje. Enako velja za njegovega učenca Steva Vaija, ki zna ukrivljati zvočne krajine kot nihče drug. Ko pomisliš na to, je slogovna razlika med njima preprosto dih jemajoča: Satrianijeva iskričava melodija v sopostavitvi z Vaijevim nebrzdanim eklekticizmom – popolna kombinacija.
Nedaleč za njima ni Marco Mendoza, ki se junaško trudi razumeti svoj vokal v pesmi »I Wanna Play My Guitar«, še posebej ob odsotnosti Glenna Hughesa (čeprav se na kratko pojavi na zaslonu). A prav njegov bas naredi razliko. Mendoza nonšalantno žveči svojo ljubljeno zalogo gumijastih medvedkov in vstopi v ritem, ki se ga z vso silo oprime, bobnar Kenny Aronoff pa mu ne more pomagati, da mu ne bi z navdušenjem sledil.
Kar zadeva naša dva kitarska asa, je žaromet enakomerno razdeljen: približno dve pesmi za vsakega. Vrhunci njunih karier so večkrat poudarjeni, še posebej navdihujoča pa je fuzija "Ice 9" in "The Crying Machine". Spremljevalni trio je pri svoji nalogi discipliniran in ustvarja trdno in udobno okolje, v katerem se lahko mojstra brez oklevanja pomerita. Izmenjave solov, električni kriki in izbruhi virtuoznosti: rezultat je čisti čar, ki lahko očara vse prisotne.
Kot je bilo pričakovati, je bilo občinstvo navdušeno nad takšno virtuoznostjo: nekateri so se nekontrolirano zibali, drugi so ostali negibni, očarani nad razvojem kitare. Vzdušje se je razgrelo, ko je Vai stopil na oder s svojim "triciklom", legendarno Hydro, in dosegel čustveni vrhunec z jezovitim zaporedjem: "For the Love of God", ki mu je sledila "Always With Me, Always With You".
