Na tej strani boste našli opise ploščadi, predstavljene v Razstava junakov kitareBesedila, ki spremljajo razstavljene instrumente, smo zvesto reproducirali. Odločili smo se, da jih vključimo v ta dokument, da bi vam ponudili še popolnejšo izkušnjo in ohranili spomin na vaš obisk.
Na razstavi je za vsakega umetnika na voljo poseben seznam predvajanja. YouTube kanal Vintage AuthoritySkladbe so bile skrbno izbrane glede na razstavljeno opremo in zato niso namenjene sledenju celotne kariere umetnika, temveč temu, da vam pomagajo ceniti zvok teh specifičnih nastavitev.
Zahvaljujemo se vam za obisk razstave in vas vabimo, da izveste več o Spletna stran Vintage Authority.
Andy Summers
FENDER TELECASTER CUSTOM SUNBURST IZ LETNIKA 1960
1966 FENDER TWIN REVERB
▶ Poslušajte seznam predvajanja Andyja Summersa na YouTubu
Il Suono Andy Summersov album s skupino The Police je eden od stebrov zgodovine novega vala in rocka. Tridimenzionalna, kristalna in atmosferska zvočna kulisa.
V središču te čarovnije je legendarni par instrumentov, kjer utripajoče srce njegov Fender Telecaster Custom, ki igra znotraj Fender Twin Reverba.
La Čitarra – močno spremenjen skozi leta – je združil klasični suh in zvonki "twang" kobiličnega pickupa z izrazito toplejšim in bolj okroglim zvokom, zahvaljujoč Gibsonovemu humbuckerju, ki je bil kasneje nameščen na vratu, ter overdrive vezju, integriranem neposredno v telo kitare.
To orodje je našlo svojega idealnega partnerja vojačevalnik Fender Twin Reverb, znan po impresivno čistem headroomu, je umetniku ponudil nevtralen, močan in nepopačen bas.
Na tej trdni podlagi je Summers uporabil svoj Učinki Simbol: flanger (za valovito gibanje) in analogni delay, ki praskanje Telecasterja preoblikujeta v tekočo, prostorsko in udarno teksturo, ki je sposobna sama zapolniti prostore power tria.
Združitev teh elementov je ustvarila jasen, oster in obdajajoč zven, hkrati pa popoln za edinstvene kitaristove tipične akorde in ritme, kar je izklesalo zvok skupine Police.
Angus mlad
1970 GIBSON SG STANDARDNA ČEŠNJA
1977 MARSHALL JMP 2203 MASTER VOLUME HALF STACK
▶ Poslušajte seznam predvajanja Angusa Younga na YouTubu
Il Suono Angus Youngov "The Way You Are" je bistvo čistega, neposrednega in preprostega rock 'n' rolla: ikonična kombinacija hrusta, dinamike in definicije, dosežena skoraj v celoti z igranjem kitare, prsti in glasnostjo ojačevalca, brez pomoči efektnih pedalov.
V središču te čarobne formule je njena legendarna instrumentacija poznih 70. let, par, ki je definiral epske albume, kot sta Highway to Hell in Back in Black.
La Gibson SG Standard Cherry “Velika zaščita” (1969 / 1970): V primerjavi z modeli iz zgodnjih 60. let prejšnjega stoletja ta različica izstopa po večjem pickguardu in precej globokem profilu vratu, a kljub temu neverjetno hitra in popolna za Angusove žgoče blues-rock prste. Takratni humbucker pickupi T-Top zagotavljajo rezalni ton in bogate srednje tone, ki so sposobni "prebiti" miks s smrtonosno prisotnostjo.
Il Marshall JMP Master Volume 2203 (1977): 100-vatna glava je bila in je prava pošast moči. Model 2203, predstavljen sredi 70. let, je omogočal nasičenost predojačevalnih elektronk zaradi glavnega regulatorja glasnosti, kljub temu pa je Angus vedno raje pritiskal ojačevalnik do skrajnosti, da bi elektronke delovale (model EL34, Marshallov standard), s čimer je dosegel neverjetno odzivno distorzijo na dotik trzalice in bogato vzdržnost zvoka.
Il rezultat Gre za "suh" zvok, analogni rjovenje, kjer SG praska s kirurško natančnostjo, Marshall JMP pa zagotavlja temelje brezčasnega zvočnega zidu.
Ritchie Blackmore
1974 FENDER STRATOCASTER ČRNE BOMBONE
1971 MARSHALL JMP SL FULL STACK
▶ Poslušajte seznam predvajanja Ritchieja Blackmoreja na YouTubu
Il Suono Ritchie Blackmorejev "The Greatest Hits" je eden najbolj vnetljivih in prepoznavnih stebrov hard rocka. V napadu ima oster, skoraj violončelu podoben ton, na katerega je močno vplivala klasična glasba, a je projiciran v mogočne količine rocka iz 70. let.
Njegova osrednja točka Instrumentacija to je zelo znano Fender Stratocaster črne barve z javorjevo ubiralko iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletjaUporabljal je različne tipe in letnike, tako s 3-vijaknim pritrditvijo vratu – kot je prikazan – kot s 4-vijaknim. Posebnost njegovega instrumenta je bila modifikacija ubiralke, imenovana »scalloped«, kar pomeni ročno izrezljano med prečkami: to je Blackmoreu omogočilo, da je zmanjšal trenje lesa na konicah prstov, kar mu je omogočilo enostavno izvajanje dramatičnih vibratov in ekstremnih bendov, pa tudi zelo hitrih neoklasičnih lizanja. Z vidika elektronike je Ritchie pri svojih nastopih skoraj vedno izključeval srednji pickup, raje je imel ostro hrapavost tistega na konici ali tekočo toplino tistega na vratu.
Ta signal, ki je bil že sam po sebi oster, je bil usmerjen v mamuta Full Stack Marshall ojačevalnik (Optive so bile pogosto 200-vatni modeli Major, ki so jih inženirji močno predelali, da bi dosegli še večji gain in glasnost, kar je lažje doseči z njihovimi manjšimi 100-vatnimi brati Super Lead.) Blackmore je elektronke potisnil do meje kolapsa, a da bi dosegel tisti ikonični, nasičen hrustljav zvok, ne da bi pri tem izgubil definicijo posameznih not, se je zanesel na skrivno sestavino: kasetofon Aiwa TP-1011 (ali predojačevalnik Hornby Skewes Treble Booster), ki se je uporabljal kot ojačevalnik gaina, preden je signal vstopil v Marshall.
Rezultat je monumentalen, dinamičen in nasičen zvok, ki se v trenutku lahko preklopi iz čistega, kristalnega šepeta v popačen, oster rjoveč zvok.
Eric Clapton
1964 GIBSON ES 335 ČEŠNJA
1965 MARSHALL JTM 45 HALF STACK
▶ Poslušajte seznam predvajanja Erica Claptona na YouTubu
Il zvok Eric Claptonov overdrive je v poznih 60. letih dobesedno na novo opredelil meje rock in blues kitare ter postavil temelje za tisto, čemur danes pravimo "overdrive". Gre za debel, renčeč in neverjetno izrazen ton, rojen iz popolne kombinacije ameriškega kitarskega izdelovanja in britanskega ojačanja, potisnjenega do meje.
V središču tega zvoka je ena najbolj ikoničnih kitar v njegovi zbirki: Gibson ES-335 CherryTa polakustična kitara (za katero je značilen javorjev osrednji blok, ki zmanjšuje neželene povratne informacije) je združevala leseno toplino in tipično resonanco votlega telesa z ostrim pritiskom humbucker pickupov, neposrednih naslednikov slavnih PaF-ov. V Claptonovih rokah – zlasti v zlatih letih s skupino Cream in na slavnem poslovilnem koncertu v Royal Albert Hallu leta 1968 – se je ES-335 preobrazila v vojni stroj: tekoči pickupi na vratu za ikoničen »ženski ton« (dosežen s popolnim zaprtjem tonskih potenciometrov kitare) in ostri, a polnega telesa na kobilici.
Toda prava skrivnost petja te kitare je bila v ojačevalniku. Clapton je instrument priključil neposredno na Marshall JTM 45, tako v različici z glavo in ujemajočo se omaro kot tudi v slavni kombinirani različici 2x12, znani tudi kot Bluesbreaker. Ta ojačevalnik je bil leta 1965 opremljen z značilnimi okroglimi črnimi plastičnimi gumbi – danes med zbiratelji znani kot »Clapton Knobs«. Ericova filozofija je bila za tisti čas preprosta in revolucionarna: glasnost in kontrole je treba povečati do konca. Ko je JTM 45 potisnil do skrajnih ravni, so se elektronke naravno nasičile, kar je ustvarilo toplo kompresijo in neskončen vztrajnost, ki je posnemala človeški glas.
Ni bilo efektnih pedalov, ki bi popačili signal: zvok je bil čisti rezultat Gibson ES-335, ki je ojačevalnik poganjal s kontroliranim kolapsom, kar je ustvarilo tisti kremast, harmonično bogat in globoko dinamičen zvok, ki je za vedno spremenil zgodovino glasbe.
Freddie King
1969 GIBSON ES 345 ČEŠNJA
1968 FENDER SUPER REVERB
▶ Poslušajte seznam predvajanja Freddieja Kinga na YouTubu
»Texas Cannonball« vzbuja zvok kar je čista energija. Med "tremi kralji" bluesa (skupaj z BB in Albertom) je bil Freddie najbolj agresiven, tisti z najbolj divjim napadom in najostrejšim zvenom, tako zelo, da se je lahko prebil skozi mešanico katere koli skupine. Med poznimi 60. in 70. leti je bilo središče te zvočne nevihte zelo specifičen instrumentalni par: Gibson ES-345 stereo kitara in ojačevalnik Fender Super Reverb “Silverface”.
Če je bil Freddie v zgodnjih letih svoje kariere neločljivo povezan z Gibson Les Paul Goldtop, je prav serija ES (polakustična z javorjevim osrednjim blokom) opredelila njegov bolj zrel videz in zvok. ES-345 v ikonični češnjevi izvedbi je ponujal edinstvene lastnosti: vezje »Varitone« s 6-pozicijskim vrtljivim izbirnikom, ki ga je Freddie skoraj vedno držal v položaju 1, da je iz humbuckerjev dobil polni signal, ali v položaju 2, ki je nekoliko »posušil« bas, zaradi česar je bil zvok bolj rezek; »stereo ožičenje«, ki je lahko razdelilo signal na dva različna kanala ali ojačevalnika, česar Freddie pogosto ni uporabljal.
Da bi prenesel udarec njegovega dotika, je Freddie potreboval glasnost in takojšen dinamičen odziv, ki ga je lahko dosegel leamplificatore najbolj ikoničen del hiše Fender v 70. letih prejšnjega stoletja, The Super odmev za katerega je značilna plošča iz brušenega aluminija “Srebrni obraz», predstavljen leta 1968, je lahko dal. Konfiguracija s štirimi 10-palčnimi zvočniki je v primerjavi z enim samim 12-palčnim zvočnikom izjemno hitro premikala zrak. To je zagotavljalo natančne nizke tone, ki se niso »zamašili«, in kristalno čiste, skoraj udarne visoke frekvence. 40 vatov moči cevi je omogočilo, da je ojačevalnik ostal čist in definiran tudi pri visokih glasnostih, le da se je po tako imenovanem »robu preloma« začel nasičevati šele, ko je Freddie močno udaril po strunah.
Il Skrivnost njegovega zvoka sta bila napad in prsti v kombinaciji z njegovo instrumentacijo. Toda pravi "Pobotati seFreddie King je imel »v desni roki«, saj je igral s kovinskimi ali trdimi plastičnimi trzalicami za palec in kazalec (thumbpick in fingerpick), ki sta ustvarjali kovinski, skoraj »kliktajoč« napad.
Končni rezultat je bil sodoben blues, hkrati kislost in prefinjenost, ki je mešal globino, briljantnost in nasilje. Monumentalen zvok, ki je vplival na generacije kitaristov, od Erica Claptona do Stevieja Raya Vaughana.
Janez Frusciante
1966 FENDER JAGUAR LAK PLACID MODRE
1970 MARSHALL JMP SB HALF STACK
▶ Poslušajte seznam predvajanja Johna Fruscianteja na YouTubu
Il zvok John Frusciantejev "The Red Hot Chili Peppers" je popolno ravnovesje med izraznim minimalizmom, vintage toplino in čisto funk-rock energijo. Z Red Hot Chili Peppers je svojo zvočno identiteto zgradil okoli zelo specifične filozofije: izjemno dinamičnega signala kitarskega ojačevalnika, obogatenega s paleto efektov, uporabljenih na skoraj teatralen način. V središču te zvočne arhitekture je čarobni kontrast med ostro jasnostjo Fenderjevih kitar in monumentalno udarnostjo britanskih ojačevalnikov.
Ikonični primer te kombinacije lahko najdemo na snemanjih za pesmi »Blood Sugar Sex Magik« in »Under the Bridge«, kjer Frusciante ni uporabil svojega slavnega Stratocasterja iz leta '62, temveč sijajno kitaro. Fender Jaguar iz leta 1966 v barvi Lake Placid Blue z ujemajočo se glavo kitare. Jaguar je s svojimi enojnimi pickupi, zaščitenimi z značilnimi kovinskimi kremplji, dal pesmi tisti kristalni, rahlo stisnjen in kovinski ton, ki je bil kot nalašč za poudarek na slavnem fraziranju, ki ga je navdihnil Jimi Hendrix.
Da bi svojemu glasu dodal polnost in globino, se je Frusciante vedno zanašal na moč sistemov Marshall. Poleg njegovega neločljivega 200-vatnega Majorja (ki se uporablja za čiste zvoke) srce njegovih crunch in solo saturacij predstavljajo membrane. Marshall JMP “Kovinska plošča iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ti ojačevalniki z nadzorno ploščo iz zlatega brušenega aluminija, ki je konec leta 1969 nadomestila pleksi steklo, so znani po agresivnejšem zvoku, z močnejšim srednjim območjem in hitrejšim napadom kot njihovi predhodniki. Ko Frusciante s svojim kitarskim signalom (pogosto okrepljenim z distorzijskim pedalom Boss DS-1 ali fuzzom Electro-Harmonix Big Muff) pritisne na te JMP-je, se ojačevalnik odzove s toplo, harmonično bogato in neverjetno odzivno nasičenostjo, ki definira visceralni zvok, ki je ustvaril zgodovino alternativnega rocka.
Jerry Garcia
1967 GIBSON SG STANDARDNA ČEŠNJA
1967 FENDER TWIN REVERB
▶ Poslušajte seznam predvajanja Jerryja Garcie na YouTubu
Il Suono Jerry Garciin album iz poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja ujame ključni prehod skupine Grateful Dead od njihove zgodnje psihedelije do edinstvene mešanice country rocka, jazza in modalne improvizacije, ki je opredelila njihovo zapuščino.
Leta 1969 je bil na legendarnem in mučenem odru Woodstocka vizualni in zvočni osrednji del Jerryjeve postavitve sijajen Gibson SG Standard kitara v češnjevi izvedbi, ki je prišel na naslovnice zaradi posebnosti: opremljen je bil z vibrato sistemom tipa Bigsby, nameščenim neposredno v tovarni (Tovarna Bigsby). SG je z lahkim ohišjem iz mahagonija in humbucker pickupi T-Top iz tistega obdobja ponudil Garcii topel, mehak ton srednjega območja, ki se je neverjetno odzival na dotik. Most Bigsby je dodal subtilno resonanco, drugačno od klasičnega "stopbar" kobilice, kar je Jerryju omogočilo izrazne mikro pregibe in skoraj neopazne vibrato, ki so spominjali na slog pedal steel kitare.
Vendar pa je bila prava skrivnost, kako preprečiti, da bi humbuckerji SG zveneli pretemno ali premotno, v ojačevalnem delu. Garcia se je močno zanašal na jasnost zvoka. Fenderjevi ojačevalci Twin ReverbIskanje »čistega« zvoka pri visokih glasnostih, kjer je Twin Reverb zgodovinsko znan kot najvrednejši predstavnik s svojo ogromno rezervo čistega zvoka (prostora nad glavo). Jerry je te ojačevalnike potisnil na visoke glasnosti, da bi jih bilo slišati nad ritmično steno Dead-a, s čimer je dosegel kristalni, tridimenzionalni in izjemno dinamičen zvok. Fender Twins, še posebej, ko so bili združeni (ali kmalu zatem spremenjeni) z zvočniki JBL, so odlično nadomestili »mehko« naravo Gibson SG. Rezultat je bil jasen in »iskriv« napad v visokih frekvencah, ki je omogočil, da so njegove legendarne teksture svinčevih tonov in kromatične lestvice s kirurško natančnostjo prebile miks.
Čeprav je nastop skupine Grateful Dead na Woodstock Čeprav so ogromne tehnične in električne izolacijske težave na odru spodkopale delovanje (kar je bend precej vznemirilo), je ta bistvena in močna oprema kristalizirala neponovljiv trenutek: popolno stičišče med praskajočo toplino Gibsonovega mahagonija in kristalno čistostjo Fenderjevih ventilov.
David Gilmour
1969 FENDER STRATOCASTER ČRNE BOMBONE
1970 HIWATT DR103 + 1970 WEM STARFINDER
▶ Poslušajte seznam predvajanja Davida Gilmourja na YouTubu
Il Suono David Gilmourjev "The Greatest Hits" je spomenik zvočni arhitekturi rocka: popolno ravnovesje med liriko, trajnostjo in kristalno natančnostjo, ki se s kirurško natančnostjo prebija skozi miks. Čeprav je njegova identiteta predvsem v njegovih spretnostih in ikoničnem pridihu, je njegova instrumentacija iz zgodnjih 70. let postavila temelje za ta legendarni ton.
V korenu verige je legendarna kitara Fender Stratocaster Black iz leta 1969To kitaro, kupljeno pri Manny'su v New Yorku maja 1970, da bi nadomestila starejšo, je imela prvotno ubiralko iz palisandra in veliko glavo, značilno za obdobje CBS. To je bil glavni instrument, s katerim je Gilmour začel raziskovati psihedelične teksture Pink Floydov, preden je bil oktobra istega leta med turnejo Atom Heart Mother v New Orleansu tragično oropan celoten tovornjak skupine. Gilmour je moral takoj kupiti novo, spet Stratocaster in spet Black Strat (tisto, ki je postala najbolj znana »Black Strat« v zgodovini), vendar sta toplina in gladek napad prvega modela iz leta '69 z ubiralko iz palisandra ostala vrezana v bootlege in zgodovinske posnetke iz tistih ključnih mesecev leta 1970.
Da bi dal glas svoji kitari, se je Gilmour zanašal na kombinacijo ojačanje ki je postal pravi standard zvočne čistosti. Srce sistema je bila glava Hiwatt DR103, cevni ojačevalnik, znan po neverjetnem prostoru in brezhibni notranji konstrukciji vojaškega razreda. Te specifične ojačevalnike je skrbno prenovil in optimiziral Harry Joyce (legendarni glavni inženir podjetja Hiwatt), kar je zagotovilo dinamičen odziv brez neželenih popačenj tudi pri ogromnih glasnostih. Zaradi te sijoče čistosti je bil Hiwatt idealen vir za takratne pedale, kot so fuzz-i in zgodnji delay-i. Skrivnost projekcije in telesa tega zvoka se skriva v legendarnem Ohišje WEM Starfinder 4×12Ta omarica, ki se ponaša z robustno zasnovo in tridimenzionalnim akustičnim odzivom, je bila opremljena z zvočniki Fane Crescendo. Visokokakovostni zvočniki z aluminijasto kupolo, ki so sposobni obvladovati izjemno razširjene frekvence brez harmoničnega popačenja.
Il rezultat Bil je monumentalen zvok.
Jimi Hendrix
1969 FENDER STRATOCASTER OLYMPIC WHITE
1967 MARSHALL JTM 100 FULL STACK
▶ Poslušajte seznam predvajanja Jimija Hendrixa na YouTubu
Il Suono Jimi Hendrixov revolucionarni zvok se ni rodil le iz njegove neverjetne "roke", temveč iz natančne alkimije instrumentov in efektov, ki so se v zgodovino zapisali zaradi svojega zvena in zaradi tega, kar so glasbeno predstavljali.
V zgodnjih letih svoje bliskovite kariere je Hendrix pogosto igral na kitaro Fender Stratocaster Sunburst z majhno glavo (pred CBS), značilno za zgodnja do sredina šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ta kitara s svojim klasičnim videzom in izpostavljeno lesno teksturo je bila temelj njegovega visceralnega pristopa k bluesu in rocku.
Vendar pa je najbolj ikonična podoba Jimija neločljivo povezana z legendarnim Fender Stratocaster Olympic White kitara »Big Headstock« (velika glava kitare), znana po svoji ubiralki iz javorjevega lesa (za katero je značilna plast javora, prilepljena na vrat, brez klasičnega zadnjega vložka »skunk stripe«). Prav ta kitara, strogo obrnjena za igranje z levo roko, je dala glas popačeni ameriški himni na odru Woodstocka ... ki je za vedno revolucionirala svet rock glasbe.
Da bi tem precej tankim kitaram dal telo, je Jimi potreboval zvočni zid brez primere. Preboj je prišel izsrečanje z Jimom Marshallom in njegovimi ojačevalciSrce Hendrixovega ojačevalnika je bila glava Marshall 100W Super Lead, kombinirana z legendarnimi ohišji, kjer so bile prve različice opremljene z odlično sprednjo tkanino, imenovano pinstripe (značilna rešetka s tankimi navpičnimi črtami, ki se je uporabljala pred kasnejšo klasično tkanino "sol in poper"), ki je ščitila 4 zvočnike. Z največjo glasnostjo tega ojačevalnika je Hendrix lahko izkoristil nasičenost elektronk, da je povratne informacije iz nadležnega žvižganja spremenil v čisti glasbeni element, ki ga spremljajo transgresivni in živalski fizični gibi.
Smrtonosna mešanica zvoka, muzikalnosti, nagona in substanc ... je rodila podkupnine.
Yngwie Malmsteen
1971 FENDER STRATOCASTER OLYMPIC WHITE
1971 MARSHALL JMP 100W POLNI SKLEP
▶ Poslušajte seznam predvajanja Yngwie Malmsteen na YouTubu
Il Suono di Yngwie Malmsteen Je ena najbolj prepoznavnih blagovnih znamk hard rocka in heavy metala, popolno stičišče med močjo rocka in natančnostjo baročne klasične glasbe.
Srce njegove instrumentacije je blatnik stratocaster, iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, za katerega je bila značilna velika glava kitare. Po možnosti bela kot Hendrixova in z nazobčano ubiralko kot Blackmoreova, kjer je bil les med prečkami izvotljen, tako da so se prsti dotikali le strun, kar je zagotavljalo nadzor nad vibratom in upogibanjem. Po meri izdelana elektronika in pickupi so odpravili brnenje v ozadju in ohranili jasen, definiran ton, kar je bilo bistveno za izogibanje blatnim notam med hitrim zamahom, ki je bil značilen za njegov slog.
Ta signal se usmeri naravnost v Wall of Marshall ojačevalci, po možnosti vintage in brez glavne glasnosti (kot legendarne Plexi glave ali kasnejši 100w modeli Metal Panel), potisnjen na maksimalno glasnost, da dobi topel, odziven in harmonsko bogat cevni popačen zvok. Da bi ojačevalnik še bolj nasičil, ne da bi pri tem izgubil definicijo napada, Yngwie uporabi pedal za overdrive (kot stari DOD 250), ki posuši nizke tone in napihne srednje frekvence. Rezultat je ton, podoben violini, z neskončnim vztrajanjem. Vse to je poudarjeno z uporabo Delay-a.
To edinstvena mešanica električne besa in klasične strogosti ima korenine v dveh kitarskih velikanih: Jimiju Hendrixu, od katerega je Malmsteen podedoval svojo globoko ljubezen do Stratocasterja, masovno uporabo Marshallovih kitar pri uničujočih glasnostih in teatralni odnos na odru, ter Ritchieju Blackmoreu, legendarnem kitaristu skupin Deep Purple in Rainbow, ki je znal mešati blues-rock rife s harmoničnimi molskimi lestvicami, uporabo "nazobčane" fretboard ubiralke s plemenitim in dramatičnim pridihom, ki ga je Malmsteen kasneje pretiraval, in ga popeljal do hitrosti in tehničnih ravni, kakršnih še ni bilo slišati.
Pete Townshend
1969 GIBSON LES PAUL DELUXE GOLD
1970 HIWATT DR103 HALF STACK
▶ Poslušajte seznam predvajanja Peta Townshenda na YouTubu
Il Suono Album Peta Townshenda iz njegovih zlatih let z The Who je eksplozivna mešanica moči, dinamike in neverjetne zvočne definicije, ki se je v zgodovino zapisala kot »Maximum R&B«. V srcu tega zvočnega vesolja, zlasti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, stoji legendarni instrumentalni duo.
Čeprav je Townshend v preteklosti uporabljal različne kitare (od Rickenbackerjev do Fender Stratocasterjev), Gibson Les Paul Deluxe Predstavlja obdobje množičnih stadionskih turnej. Posebnost tega modela so bili prvotno njegovi Mini-Humbucker pickupi, ki so ponujali ostrejši, manj blaten zvok kot standardni humbuckerji, kar je bilo idealno za prodiranje skozi miks, ki ga je ustvarila monumentalna ritmična sekcija Keitha Moona in Johna Entwistla. Pete je te kitare tako oboževal, da jih je močno prilagodil svojim potrebam. Pogosto je na sredino dodal tretji pickup za še bolj vsestranski tonski razpon. Na ohišje so bila nameščena majhna dodatna stikala, ki so mešala zvok srednjega pickupa in razdelila njegove tuljave. Da bi jih na odru hitro ločil in razumel, katere modifikacije ali uglasitve ima vsak instrument, jih je oštevilčil z velikimi nalepkami od 1 do 9.
Če bi bil Les Paul bliskovito močan, Hiwatt DR103 glave Bili so gromozanski. Zasnoval jih je genialni Dave Reeves in so bili povezani z mamutskimi 4x12 močno ojačanimi ohišji, zato so bili del skrivnosti Townshendovega zvoka. Za razliko od Marshallov tistega časa, znanih po svoji distorziji, so bili Hiwatti znani po svojem čistem headroomu in sposobnosti igranja pri visokih glasnostih brez popačenja izvirnega signala. Ko je Townshend te ojačevalnike potisnil do maksimuma, ni dobil nasičene ali stisnjene distorzije, temveč ogromen, "tridimenzionalen" in neverjetno dinamičen zvok. Če se je dotaknil strun, je bil zvok čist, če pa je udaril po kitari s svojim znanim gibom vetrnice, se je Hiwatt odzval z granitnim "krustom", brez kakršnih koli hrupk.
To popolno ujemanje med napadom mini humbuckerjev Les Paul Deluxe in monumentalnim potiskom Hiwatt DR103 je omogočilo Peteu Townshendu, da je izumil sodoben koncept power akordov. Zvok, ki poslušalca zadene z divjino vlaka, hkrati pa ohrani definicijo vsake posamezne note znotraj akorda nedotaknjeno.
Randy Rhoads
1974 GIBSON LES PAUL CUSTOM WHITE
1978 MARSHALL JMP SB BELA
▶ Poslušajte seznam predvajanja Randyja Rhoadsa na YouTubu
Il zvok Zvok Randyja Rhoadsa je eden najbolj ikoničnih in prepoznavnih tonov heavy metala 80-ih: mešanica neoklasične agresije, vzdržnosti in natančnosti. Ta zvočni podpis je bil opredeljen z zelo specifično instrumentalno kombinacijo.
Srce njegovega solo igranja je bilo bolj kot katero koli drugo kitaro njegovo slavno Gibson Les Paul Custom “bela” (takrat se je že obračala proti značilni kremni barvi). Ta kitara, težka in bogata z vztrajnostjo, je bila opremljena z originalnimi Gibsonovimi pickupi "Super Humbuckers" in je ponujala topel in poln ton v srednje nizkih frekvencah, kar je bilo idealno za dodajanje gostote njegovim rifom in tekočnosti njegovemu legatu.
Da bi se prebil skozi miks, se je Randy zanašal na brutalno moč nasičenosti cevk: njegove najljubše glave so bile Marshall JMP 100W iz poznih 70. let, pogosto spremenjen s kaskadnim glavnim glasnostnim sistemom za doseganje večje distorzije. Ti ojačevalniki, povezani z omarami Marshall, opremljenimi z zvočniki Celestion, so ustvarili tipično britansko »zvočno steno«, ki je postala zaščitni znak hard rocka. Da bi Marshallove še bolj potisnil in dosegel svoj ikonični nasičen zvok, je Randy kot ojačevalnik uporabil pedal MXR Distortion+, ki je posušil nizke frekvence in zvok osredotočil na srednje tone.
Il končni dotik Prav slavni učinek dvojnega sledenja, torej podvojitev kitarskih posnetkov v studiu, je njegov zvok naredil neizmeren in združil veličino klasične tradicije z nasiljem najtršega rocka.
Rory Gallagher
FENDER STRATOCASTER SUNBURST, LETNIK 1965
1967 VOX AC 30 TOP BOOST
▶ Poslušajte seznam predvajanja Roryja Gallagherja na YouTubu
Il zvok Rory Gallagherjeva skladba »The Blues« je ena najčistejših, najbolj visceralnih in prepoznavnih v zgodovini blues-rocka. Ni bilo elektronskih trikov ali zapletenih verig efektov: njegov pristop je bil neposreden, zasnovan na dinamiki prstov in glasnosti ojačevalnika, potisnjeni do meje.
Srce njegove inštrumentarije je bilo sestavljeno iz dveh legendarnih elementov: Fender Stratocaster (Sunburst) iz zgodnjih 60. let (1961) Njegova značilna kitara, ki jo je obrabil, dokler ni zaradi potu in let neusmiljenih turnej skoraj popolnoma izgubila barve. S Stratocasterjem je Rory dosegel praskajoč, včasih oster, a neverjetno izrazit zvok. Veliko je uporabljal stikalo za izbiro pickupa (pogosto spremenjeno) in nenehno delal z regulatorji glasnosti in tona, da bi prehajal od rezalnih ritmov do toplih, bučnih solov.
Da bi dosegel svoj slavni "hrustljav" zvok, je Rory Stratocaster priključil na ojačevalnik. Vox AC30 (po možnosti model iz 60-ih z legendarnimi zvočniki Celestion, imenovanimi Bulldog, najprej v modri, nato sivi barvi, s štrlečim magnetom Alnico). Da bi ojačevalnik nasičil in dodal več vzdrževanja, je Gallagher med kitaro in Vox vstavil temeljni element: pedal za ojačevanje visokih tonov (sprva Dallas Rangemaster).
Il rezultat Ta kombinacija je ustvarila odprt zvok, bogat s harmoniki in srednjimi toni, ki je bil sposoben prebiti miks na odru. Bil je ton "na robu zloma", kjer se je značilni twang Stratocasterja zlil s toplo, odzivno nasičenostjo Vox AC30 in ustvaril bučen, edinstveno irski zvok.
stevie ray vaughan
1960 FENDER STRATOCASTER BLOND
1964 FENDER VIBROVERB
▶ Poslušajte seznam predvajanja Stevieja Raya Vaughana na YouTubu
Il zvok Stevie Ray Vaughan s svojo skladbo »The Way We Are« predstavlja orkan dinamike, popolno mešanico teksaškega bluesa, rocka in izrazne občutljivosti, ki je na novo opredelila ton električne kitare. Ni šlo le za prste, temveč za to, kako se je njegova brutalna energija prepletala z včasih raznoliko postavitvijo, kar je postalo legendarno.
V središču te čarovnije je njegova Kitara Fender Stratocaster sončni žarek iz leta 1961, številka ena, čeprav je uporabil več različnih letnikov in barv, vključno z Blond Tudi iz zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ta kitara s čisto površino in nepozabnim pickguardom s tigrovimi črtami, na katerem so bile njegove začetnice, je bila, tako kot druge, opremljena z ogromnimi strunami (pogosto debeline .013), uglašenimi za polton nižje. Ta nastavitev je dala notam impresivno specifično težo. Vsak trzalec je ustvaril udaren in lesen napad, pri čemer so enojni pickupi ujeli debel zvok na vratu in neverjetno rezal, a nikoli kiselkast, v srednjih položajih.
Eden njegovih najbolj prepoznavnih kitarskih partnerjev je bil ojačevalnik Fender VibroverbStevie je rad prilagajal 15-palčni zvočnik, pogosto JBL ali Electro-Voice. Vibroverb je znal obvladovati ta mogočni, udarni signal do nebeških razsežnosti: 15-palčni zvočnik je zagotavljal globok, tridimenzionalen bas, ki se ni zameglil niti pod pritiskom njegovih težkih ritmov. Ko je bil ojačevalnik nastavljen na visoko glasnost, je ustvaril tudi naravno, toplo in praskavo nasičenost cevi, ki jo je definiral Fenderjev klasični "stekleni" (kristalni, a hkrati bučni) značaj. Vzmetni reverb in vgrajeni vibrato sta zvok obdala v zadimljeno atmosfero, kar je dajalo vtis, da kitara dobesedno diha.
Ko je Stevie Strat leta 1979 v vročem popoldnevu v Teksasu na odru srečal majhen vibroverbni zid (sprva sta bila dva), je bilo to ...Začetek mita in njegov zvok: čist, a nasičen rjovenje, sposobno sladkega joka v počasnejših odlomkih in uničujočega nasilja v ritmičnih vozlih teksaške poplave.
Znova in za vedno Osamljena zvezda teksaškega bluesa.
